Most čez Muro med Razkrižjem in Gornjo Bistrico. Pogled na hitro tekočo in črno reko je bil nekaj običajnega. Ena sama prašičja farma je poleg vseh »dobaviteljev« neprečiščenih odplak uspela Muro obarvati za celega pol stoletja. Tudi naši severni sosedje niso varčevali z odplakami.
Malo evropske zakonodaje, malo dobre volje, malo pritiska stroke, malo pritiska nevladnih organizacij – med njimi tudi ribičev – in zgodilo se je neko pomlad: v Muro sem lahko zrl meter globoko, razločil posamezne prodnike, sipine in zdelo se mi je, da zrem skozi okno parne lokomotive, ki se je po petdesetih letih slepote namesto s premogovimi sajami srečalo s čistilno krpo.
Niz sprememb je povzročila gradnja čistilnih naprav na obeh straneh meje in zmanjšanje vzrejnih zmogljivosti v enem največjih vzrejnih obratov prašičev. V nekaj letih se je zgodil niz sprememb na nivoju biotske raznolikosti. Prvi pozdrav ozdravljeni Muri so pripravile postranice (Gammarus sp.), ki so tisto pomlad dobesedno prekrile plitva prodišča. V plitvi vodi so se gnetle na drsti in se izogibale vode, globlje od nekaj centimetrov, kjer bi lahko z njimi poračunale ribe.
Drugi rakec, ki je izkoristil izboljšanje stanja, je bil signalni rak. Pobegli iz poizkusov intenzivne vzreje v sosednji Avstriji je v očiščeni Muri zasedel vse prostorčke med skalami v umetno postavljenem kamnometu iz časa regulacije. V Muri je z zasedbo skrivališč izgnal vse ribe bentosa, ki za preživetje nujno potrebujejo zavetje. S pojavom omenjenega so postali najbolj na udaru čepi, upiravci in menki, populacija avtohtonega raka jelševca se ni več obnovila.
Med ribami so ribiči najprej ugotovili izjemno povečanje vseh domačih vrst ostrižnikov. Zlasti pogosta sta postala smuč in ostriž kot odgovor na množičen pojav pisank, globočkov in tudi večjih ciprinidnih vrst. Izginil pa je smrkež. Riba, ki je uspešno kljubovala onesnaženju, je iz Mure skoraj izginila.
Tudi med ciprinidi so ribiči zaznali več sprememb. Nekoč redka podust je postala ob mreni najpogostejša riba na trnku. Populacija klenov je ostala enaka kot pred onesnaženjem, medtem ko je nekoč pogosta ogrica (prekmurski ribiči ji pravijo mezdrača, kar bi poslovenjeno zvenelo »smetanarka«) postala izjemno redka in jih na leto ujamejo le nekaj.
Poleg postranic so postale pogoste sončnice – vrbnice, značilne za dokaj čiste vodotoke. V Prekmurju sem vedno pogrešal rojenje enodnevnic in ne vem, ali sem bil vedno ob nepravem času na nepravem mestu. Tudi ob priložnostnem pregledu bentosa so bile ličinke enodnevnic zelo redke.
Z obnovitvijo bentosa so se pojavile tudi ribe, ki so bile v Muri nekoč pogoste: postrvi, sulec in lipan. Glede na to, da teh rib nihče ni načrtno vlagal, pomeni, da se je kakovost Mure v procesu ponovne obnove tako izboljšala, da je kakršno koli vlaganje nesmiselno in da se po naravni poti vzpostavljajo stabilne populacije glede na nosilno zmogljivost in razmere.
Stara rana, ko so rokave odrezali od matične reke, je ostala. Sicer pametnega in utemeljenega razloga za zapiranje rokavov znotraj poplavnih nasipov ni pogruntal še nihče, je pa dejstvo, da je nekoč po osrednji strugi teklo 40 % vode, po rokavih pa kar 60 %. Sedaj po slednjih teče le še pičlih 20 %. Komur je to v interesu, bo rekel, da je danes boljše …
Rokavi Mure so nekoč s pretakanjem vode pomenili manjšo rušilno moč v območju osrednje struge, boljše oskrbo njiv ob Muri s podtalnico in bili so zatočišče za mladice številnih vrst rib. Mura je, čeprav teče po nižini, izjemno hitra. V osrednji strugi so pogoste odrasle ribe, mladice so prej izjema in redkost kot pravilo. Šele živi rokavi (rokavi s stalno vodo) z osrednjo strugo so delovali kot ubrana celota. Struge sicer ni več v nekdanjem obsegu, a menda so tudi glede odpiranja rokavov storjeni prvi koraki, saj sta dva odprta že na novo.
Če je ribolov v »črni« Muri pred desetletjem pomenil predvsem nostalgijo in namakanje v reki brez perspektive, je Mura z izboljšanjem ekološkega stanja na svoje bregove ponovno privabila sprehajalce, ribiče, turiste. Ni naključje, da v čisto vodo ponovno spustiš najprej manjši čoln, kajak, gumenjak in celo ponos prekmurske flote – nov plavajoči mlin in brod. Ribolov se je iz zaraščajočih se gramoznic selil na vedno čistejšo Muro in za marsikaterega ribiča je obdobje med majem in avgustom tisti del leta, ki ga čaka in se ga bolj veseli kot veselega decembra skupaj z novim letom vred.
Obdobje postopnega vračanja vodnega življa v Muro sta zaznamovali tudi dve dlakavi živalski vrsti: bober in vidra. Razmeroma močna in vitalna populacija vidre na Goričkem, kjer so se v manjših potočkih uspešno množile in se pretežno prehranjevale z jelševci, je bila podlaga za odhod osebkov iz naslova hiperpopulacije v osvajanje novih območij. Po opažanjih ribičev so postale vidre na Muri del ribiškega vsakdana. Njihove sledi so bile v zadnjih dveh letih dokaj pogoste, nekaj redkih srečanj je bilo tudi na štiri oči.
Bober se je kar ustalil na otokih, ki so jih zarasle mlade vrbe. Tudi njegova populacija ima nekaj uspešnih kolonij in pridno podira drevje, kot da bo zima trajala dlje kot po navadi.
Za vse prišleke je oživljena Mura našla nov dom in »lepo besedo«, tako za nekatere vrste rib, ki jih ni bilo 50 in več let, kot za ribiče, vidre, bobre in celo za alohtonega raka.
V tako vodo rad namočim trnek tudi sam. Ne zanimajo me podusti in mrene, ki jih je na trenutke mnogo, še malo in še več, pač pa redke vrste, ki jih je drugod po Sloveniji malo ali so izginile. Mura ima od vseh slovenskih rek največjo biotsko raznolikost. To je reka, v kateri je bilo najdenih in popisanih 70 % vseh sladkovodnih vrst rib v Sloveniji. En sam triurni ribolov in za seboj sem imel kar deset različnih vrst rib, in pozor: nobene tujerodne! Neprecenljiva dragocenost, s katero se v Evropi ne more pohvaliti skoraj nobena evropska reka več. Ne vem, če si predstavljate, da ob slehernem novem prijemu ne veste, katera vrsta ribe je naslednja na trnku. Zavedam se, da je stanje daleč od tistega pred regulacijo, a pridih ribolova izpred stoletja je le ostal.
Le nekaj dni za mojim potepanjem med vrbami, nedotikami, koprivami in komarji se je začelo obdobje silovitih neviht. Toča je dodobra oklestila pridelek na obeh straneh meje. A kot da to ne bi bilo dovolj, so močni nalivi zlasti v Avstriji sprožili niz poplav in poplavni val je dolvodno pri Hotizi dosegel najvišjo amplitudo.
Mura redno poplavlja, lahko na več načinov. Najhuje je, ko se zaradi obilice dežja prehitro napolnijo akumulacije za jezovi na HE v Avstriji. Takrat obljube, da zajezitve na HE delujejo protipoplavno, ne pomagajo in ne držijo več. Na mesto postopnega dviga vodostaja se ob odprtju zapornic pojavi val, ki je bolj podoben rušilnemu kot poplavnemu. To se je zgodilo npr. na Soči za božič 2009, ko so jez v Solkanu odprli in nič kaj postopoma poslali v Italijo ogromne količine vode, pri čemer je bila velika sreča, da ima italijanski del Soče ogromna neposeljena in obrasla obrežja, ki ob ekstremnih vodostajih delujejo blažilno.
Letošnji poletni nalivi so dodobra zalili večino poplavnega gozda ob Muri med obema nasipoma. Prostora je bilo sicer še za nekaj dni intenzivnega dežja, za kaj več pa ne.
In kaj čakamo ribiči ob takih dogodkih?
Da bo odprlo kakšen rokav, katerega vhod vodarji desetletja tako vztrajno obdajajo z velikimi betonskimi bloki, da ja ne bi zaživel ... Da se bo spet prikazal barvast silikaten prod in da se bo končno spet začelo potovanje plovca k prijemu čez vrtince in brzice, ki jih ima Mura obilo.
Letos po zadnji poplavi temu ni bilo tako. Upadla voda je v nekaj dneh po umiku po poteh, v poplavnem gozdu in na bregovih odložila tisto, kar ji je bilo ukazano prinesti. Severni sosednje poplave niso le reševali, pač pa so jo dodobra izkoristili za praznjenje mulja in mivke iz akumulacij. Le-te so zato, da zadržujejo vodo in ne mulja ter usedlin! Usedline so torej zato, da se jih znebimo, in sicer tako ali drugače.
Drobne mivke in mulja, ki ju je Mura prinesla ob poplavah, je bilo toliko, da je zapolnila poti, obale in sleherni rokav, v katerega se je prikradel tok blizu matice reke. Prod je zalilo s fino lesketajočo se mivko. Bregovi, zatoni, okljuke in mirnejši deli reke ter kamnomet so postali odlagališče naplavin. Vnos tolikšne količine materiala v taki koncentraciji pomeni slovo od bentoških organizmov, od mladic, od same baze bioproduktivnosti reke. Mivka v tolikšni količini reko dobesedno sterilizira. Kar je ostalo, je približno enako ničli. Nekaj ribičev je zaman poskušalo srečo; »plavalni tečaj za črve« se je v glavnem končal brez prijema po nekaj urah ribolova. Tudi odrasle ribe, če že niso poginile, so se umaknile.
Ni treba, da je zaključek dolg in ne vem kako polemičen. Dejstvo je, da ob močnih nalivih jezovi HE ne nudijo ustrezne zaščite pred poplavami. Ko je HE v nevarnosti, se zapornice odprejo in iz akumulacije se naenkrat sprosti še več vode, kot bi se je sicer.
Ker so akumulacije tako kot vsa naravna jezera podvržene zasipanju, po nekaj desetletjih iz akumulacijske HE nastane bolj ali manj pretočna. Rešitev tega problema so ribiči iz podravskih RD zelo dobro opisali, ko so odkrivali, kako naši severni sosednje dolvodno stalno pošiljajo ogromne količine mulja in blata, ki se jim z leti nabira v akumulacijah.
Ta proces sem imel priložnost tudi sam opazovati letos na Vipavi, ko je burja odnesla stotine kubičnih metrov orne zemlje v Vipavo in pritoke ter pobila ves bentoški živelj in mladice v vodotokih. V malo drugačni situaciji sem tokrat podoben pojav opazoval na Muri – proces, ki ga dravski ribiči opazujejo že kakšno desetletje. Polnjenje akumulacij z usedlinami vedno pomeni tempirano ekološko bombo. Ob praznjenju HE Moste na gornji Savi smo bili pred desetletji priča popolnim poginom pod HE in način je povsod enak.
Ni dovolj, da se ob projektiranju HE pove zgolj to, koliko megavatov bo nudila posamezna naprava – potrebno bi bilo tudi, da projektant pove, kam in kako bo namenil usedline in s kakšnimi posledicami. Tudi po tej strani lahko pritrdim nemškim ekologom, ki trdijo, da je modra energija modra zgolj v navednicah. Ne le, da se reke po zajezitvi spremenijo v stoječo akumulacijsko brozgo z malo življenja (na kateri se mimogrede še nikjer ni razvil tako obljubljeni cvetoči turizem), tudi glede usedlin so v času sanacije resna grožnja in nevarnost, ki se v času praznjenja sprevrže iz grožnje v stvarnost.
Mura na poti ponovne oživitve vztrajno prejema udarce iz domačih in tujih logov. Nekatere roke slepote, moči in monopola so dolge več kot 50 km. Sedaj, ko so jo ljudje, zlasti ribiči in tisti, ki radi zahajajo na njene bregove, spet vzeli za svojo, je čas, da njihova tudi ostane – da navidez ne bo tekla le skozi avtomatsko vodene HE in služila zgolj kot kanal za odlaganje usedlin v imenu razvoja, v resnici pa kot vir dobička peščice brezvestnežev, ki jim za reko res ni mar.
