140 let sladkovodnega ribištva na Slovenskem

Na bogato, 140 -letno ribiško tradicijo na Slovenskem, smo sladkovodni ribiči zelo ponosni.   Vanjo je vgrajeno delo veliko generacij, ki jim gre za vloženo delo in znanja vsa zahvala in priznanje. In takšno tradicijo nam zavidajo veliko večji in bogatejši narodi. Hkrati pa nas obvezuje, da gremo po tej poti naprej.

Februarja 1880, se je trideset ribičev iz Kranjske odzvalo povabilu Avstrijskega ribiškega društva na Dunaju, da bi ustanovili podružnico (sekcijo) društva v Ljubljani.

Po statutu navedenega društva je bilo v deželah avstro-ogrske monarhije mogoče ustanavljati le podružnice. In kranjski ribiči naj bi, kot je 26. avgusta 1880 poročal Slovenski narod, 21. avgusta 1880, ustanovili podružnico Avstrijskega ribiškega društva v Ljubljani. Glede na  časopisno notico ni mogoče trditi, da je ustanovitev resnično nastala, verjetneje je, da je bila to le ena od odločitev pripravljalnega odbora za ustanovitev kranjskega ribarskega društva. Ribiči niso bili enotni; namesto podružnice so nekateri predlagali ustanovitev samostojnega društva, neodvisnega od osrednjega avstrijskega društva. Sreča je bila na strani tistih, ki so zagovarjali samostojno društvo, saj je oktobra 1880 osrednje Avstrijsko ribarsko društvo na Dunaju spremenilo pravila in omogočilo ustanavljanje samostojnih društev v posameznih deželah monarhije. Deželna vlada je potrdila njihova pravila 12. decembra leta 1880.

Kranjski ribiči so se 1. decembra 1880 odločili za ustanovitev samostojnega Ribarskega društva za Kranjsko, s sedežem v Ljubljani, ter o tem seznanili osrednje avstrijsko društvo. Deželna vlada je potrdila njihova pravila 12. decembra leta 1880. Ustanovna skupščina društva je bila17. januarja 1881. To leto štejemo za začetek organiziranega sladkovodnega ribištva na Slovenskem. Prvi predsednik je postal Rajmund Kastelic, z začetki pa je tesno povezan tudi prof. Ivan Franke. Prav on je dal izjemen prispevek slovenskemu sladkovodnemu ribištvu. Bil je eden od pionirjev na področju ribogojniške dejavnosti pri nas, zelo pomembna je njegova raziskovalna, pedagoška in publicistična dejavnost. Za začetek ribiške besede lahko štejemo prvo samostojno strokovno ribiško publikacijo v slovenskem jeziku Umetno ribarstvo izpod peresa prof. Franketa, ki je izšla leta 1886.  Leta 1888 je pripravil izjemno pomembno delo za slovensko sladkovodno ribištvo, razdelitev kranjskih voda na ribiške revirje. Na veliki kmetijsko gozdarski razstavi leta 1889 na Dunaju je predstavil Ihtiografski zemljevid Kranjskega vodovja, ki je zbudil veliko pozornost in požel priznanje.

Kranjsko ribarsko društvo je aktivno delovalo deset let. Po uveljavitvi Zakona za ribarstvo na Kranjskem leta 1888 in izvršilnih predpisov k navedenemu zakonu je njegovo poslanstvo prevzel ribarski odsek pri Kmetijski družbi za Kranjsko, ki so ga ustanovili leta 1890, pravila pa potrdili 31. marca 1891. Vodil ga je prof. Ivan Franke.

V obdobju Avstro-Ogrske sta na slovenskem ozemlju delovali še ribarski društvi v Mariboru in Celju. Februarja 1910 je bilo ustanovljeno Ribarsko okrajno društvo Štajerska dravska dolina v Mariboru.

Tega leta so slovenski lovci, združeni v Slovenskem lovske društvu, začeli izdajati svoje glasilo Lovec. K sodelovanju so povabili tudi slovenske ribiče ter del svojega glasila namenili tudi ribiški dejavnosti. Zato glasilo Lovec lahko upravičeno štejemo tudi za predhodnika glasila slovenskih ribičev. Leta 1913 je bila na zahtevo mariborskega društva zgrajena prva ribja steza na hidroelektrarni Fala. Celjsko ribarsko društvo je nastalo leta 1912.

Po 1.svetovni vojni sta ribarski  društvi v Celju in Mariboru nadaljevali z delom. Mariborsko in celjsko društvo sta uspešno delovali do druge svetovne vojne. V Ljubljani pa je tedanja vlada Kmetijski družbi odvzela pristojnosti urejanja ribiških razmer. Naloge ribarskega odbora je 18. junija 1921 prevzelo Slovensko ribarsko društvo v Ljubljani. Poleg navedenih društev je bilo na slovenskem ozemlju ustanovljenih še nekaj društev: Ribarsko društvo za ribniško dolino, Ribarsko društvo v Konjicah, v Posavju v Brežicah, v Rušah, tik pred začetkom druge svetovne vojne pa še Ribarski društvi v Fari in Slovenj Gradcu.

Leta 1931 so se sestali predstavniki ljubljanskega, celjskega in mariborskega  ribarskega društva in ustanovili odbor z namenom, da bi ustanovili Zvezo ribarskih društev tedanje Dravske banovine. Ta je bila ustanovljena leta 1933, za prvega predsednika so izvolili narodnega poslanca Rasta Pustoslemška. Polno je zaživela  po sprejemu Zakona o sladkovodnem ribištvu leta 1937, predsedoval pa ji je Alojzij Šulgaj .Tako se je oblikovalo slovensko organizirano ribištvo.

Leta 1934 je zveza začela izdajati svoje strokovno glasilo Ribiško-lovski vestnik. Spričo sijajnih prispevkov z ribiško vsebino ga smemo šteti tudi za začetek slovenske ribiške periodike. Na njenih temeljih stoji glasilo Ribič, najpomembnejša obveščevalna podpora rastočega in razvejanega društvenega življenja slovenskih ribičev. Od prve povojne do današnjih dni ni izpadla niti ena sama številka, kar je redkost tudi v evropskem merilu, okrog te publikacije pa so se zbirali avtorji strokovnih besedil, leposlovja in ribiške fotografije. Kot negovalec ribiškega jezika je Ribič od samih začetkov tudi pospeševalec razvoja ribiškega izrazja in s tem eden izmed soustvarjalcev nacionalne kulture.

Po drugi svetovni vojni je zakonito podlago za združevanje ribičev dal Zakon o začasni ureditvi ribarstva v Sloveniji leta 1946. Na tej podlagi je izšlo več podzakonskih predpisov o razdelitvi voda. Te so najprej razdelili na devet revirjev, leta 1949 na trinajst in leta 1950 na štirinajst revirjev. Z revirji so upravljale ribarske zadruge, ki so se povezale v Sosvet ribarskih zadrug Ljudske republike Slovenije. Za vsako ribarsko enoto so bili določeni sedeži: v Kranju, Ljubljani, Trbovljah, Celju, Mariboru, Ptuju, Krškem, Novem mestu, Črnomlju, Ilirski Bistrici, Novi Gorici, Tolminu in Idriji. Na osnovi Odločbe o razdelitvi odprtih voda v Ljudski republiki Sloveniji na ribarske enote je bilo določenih štirinajst ribarskih enot.

Leta 1952 je bila imenovana Republiška ribiška komisija z nalogo, da opravi postopek za ukinitev Sosveta ribarskih  zadrug Ljudske republike Slovenije in pripravi vse potrebnega za ustanovitev ribiških društev in ribiške zveze. Leta 1953 so se zadruge preoblikovale v ribiška društva, ta pa so se konec leta 1953 povezala v Zvezo ribarskih društev Slovenije.

Leta 1954 objavljeni Zakon o sladkovodnem ribištvu je mejnik v razvoju sodobnega slovenskega ribištva. Tedaj je bilo določenih 15 ribiških območij, ki so jih  okrajni ljudski odbori dodelili v upravljanje ribiškim društvom.

Zakon leta 1954 je tako odpravil sistem zakupa in uvedel družbeno upravljanje v ribištvu. Prepričani smo, da je bila to odločilna prelomnica v novejši zgodovini razvoja sladkovodnega ribištva na Slovenskem. S tem korakom smo se odločili, da upravljanje z ribjim življem zaupamo civilni družbi.

V letih 1955 in 1956 so se formalno ustanovile ribiške družine po revirjih in okoliših, kot jih je določil ribiški kataster. Dve leti pozneje so se ribiške družine povezale v območne Zveze ribiških družin in te v Ribiško zvezo Slovenije.

Prav odločitev, da so ribiške družine osnovne organizacijske celice v slovenskem sladkovodnem ribištvu, je postavilo temelje povojnega razvoja sladkovodnega ribištva v Sloveniji do današnjih dni.

Leta 1959 je bilo z odločbo tedanjega ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo določenih enajst ribiških rajonov, ki se delijo v 64 ribiških okolišev.

Stari Zakon o sladkovodnem ribištvu iz leta 1976 je ribiško dejavnost opredelil kot gojitev, varstvo in lov rib. Ribiči, ki smo ta zakon priznali kot zelo dober – veljal je kar 30 let –se še vedno prepoznavamo v taki obliki organiziranosti s poudarkom na omenjenem vrstnem redu: gojitev, varstvo in lov rib. Na osnovi določil tega zakona je nastala edinstvena oblika ribiškega upravljanja z vodnim življem, ki je dolga leta prinašala rezultate, ki so nam jih odkrito priznavali tudi ribiči in strokovnjaki iz drugih dežel. Zavedamo se, da brez čiste vode ni življenja v njej. Vodo in ribe imamo radi, prostovoljno se združujemo v prizadevanju, da  bi bile naše vode polne življenja. Za to smo pripravljeni vložiti vse svoje znanje in velik del prostega časa. Slovensko sladkovodno ribištvo danes predstavlja predvsem naravovarstveno gibanje, kjer ljudi povezuje ljubezen do narave, voda, skupno delo, ribolov in druženje. Z veliko razlogi smo lahko ponosni na prehojeno pot, naša dolžnost pa je, da žlahtno tradicijo slovenskega sladkovodnega ribištva predamo naslednjim rodovom z zavezo, da jo negujejo naprej.

Pomembno prelomnico v našem delu in razvoju  predstavlja Zakon o sladkovodnem ribištvu iz leta 2006. Z njim je država uvedla koncesijske odnose tudi v sladkovodno ribištvo. Vseh 64 ribiških družin je z vlado sklenilo koncesijske pogodbe za 30 let. Z uvedbo koncesijskih razmerij se ribiči ne strinjamo, morali pa smo popustiti pritisku politične realnosti. Sedaj moramo državi za to, da v njenem imenu in za njo upravljamo z ribami, plačevati še koncesijske dajatve.  Posebej pa nas moti to, da denarja,  ki si ga država vzame iz prostovoljnega dela ribičev, tako ali drugače ne vrača nazaj v sladkovodno ribištvo, kar ima za posledico siromašenje življenja v slovenskih vodah. Vendar od tod dalje, tudi v imenu častne tradicije, ne želimo popuščati.

Trdno smo odločeni, da gremo po tej poti naprej. Zavedamo se, da je naš način upravljanja z ribjim življem veliko zahtevnejši, kot če bi temeljil na kapitalu ali direktni državni upravi. Upamo pa, da bo tudi naša država spoznala, da je civilna družba lahko njen zelo pomemben partner in da smo na to tudi pripravljeni. Le tako bomo namreč kakovost upravljanja z ribjim življem pomembno izboljšali, zagotovili ribam prijazno življenjsko okolje in ohranili življenje slovenskih rek.