Poslanka dr. Tatjana Greif je 29. novembra 2023 ministru za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju MKGP) naslovila pisno pobudo za prepoved ribolova po načinu ujemi in spusti. Zapisala je, da ribolov po načinu ujemi in spusti “izjemno krut do živali,” saj jo pri tem ribič poškoduje in jo nato poškodovano vrne nazaj v vodo. Dodala je, da mnoge ribe pri tem poginejo, zaradi odprtih ran “ v ustih, škrgah, prebavilih in drugih notranjih organih.”
Poslanka je v pobudi trdila, da ima tak način ribolova znake mučenja v smislu 4. člena Zakona o zaščiti živali in 341. člena Kazenskega zakonika: “Po 3. členu istega zakona ne sme nihče brez utemeljenega razloga povzročiti živali trpljenja, bolezni ali smrti. Ker gre pri ribolovu po načinu ujemi in spusti za ribolov zaradi trofeje, rekreacije in športa, se pravi za golo zabavo, je jasno, da ne more obstajati utemeljen razlog, da se ribam povzroča trpljenje, bolečine in poškodbe.”
Celotno poslansko pobudo si lahko preberete na povezavi: https://imss.dz-rs.si/IMiS/ImisAdmin.nsf/ImisnetAgent?OpenAgent&2&DZ-MSS-01/4a7324784a949bc5c105fa69ec11348d4c216d0021582d149288d89c000772ee
Odgovor MKGP
Nekaj tednov za tem je MKGP podalo odgovor na pisno poslansko pobudo, v katerem so najprej zapisali, da “Zakon o sladkovodnem ribištvu ureja sladkovodno ribištvo kot upravljanje ribolovnih virov v celinskih vodah, kar obsega, med drugim, tudi podeljevanje koncesij za ribiško upravljanje v ribiških okoliših in ribolov v komercialnih ribnikih.”
Zapisali so še: “V 15. členu Pravilnika o ribolovnem režimu v ribolovnih vodah je podrobneje opredeljeno ravnanje z ujetimi ribami: v prvem odstavku je navedeno, da je ujete ribe dovoljeno prijemati le z mokro roko; v drugem odstavku je navedeno, da mora ribič ujete ribe takoj žive spustiti nazaj na prostost v vodo ali usmrtiti na način, da se rib ne muči.”
MKGP v svojem odgovoru ugotavlja, da je zakonodajno področje športnega ribolova in ravnanja z ribami v Sloveniji urejeno, pri ministrstvu pa so še dodali, da se nad upoštevanjem pravilnika opravlja inšpekcijski nadzor. Ministrstvo je izrazilo razumevanje pomislekov poslanke, a je obenem poudarilo, kako ključno je upoštevanje predpisov in smernic s strani ribičev, kot tudi primerno ozaveščanje in izobraževanje o pravilnih tehnikah izvajanja športnega ribolova.
V svojem odgovoru so na MKGP zapisali tudi, da je ribolovni režim v domeni posameznega izvajalca ribiškega upravljanja, ki lahko osnovna pravila Pravilnika o ribolovnem režimu v ribolovnih vodah tudi dodatno zaostri, ter jih prenese v Ribiško-gojitveni načrt (v nadaljevanju RGN), ki je nato podlaga za ribiško upravljanje in ključni akt za doseganje trajnostnega ribolova.
“Športni ribolov na način »ujemi in spusti« ima tako lahko tudi pozitivne lastnosti, če se izvaja skladno z zakonskimi zahtevami, predpisi in skrbnim ravnanjem športnega ribiča, denimo varstvo domorodnih vrst rib (na primer ohranjanje velikosti populacije in genetske raznolikosti). Dodajamo, da najmanjše lovne mere in varstvene dobe skladno s Pravilnikom o ribolovnem režimu v ribolovnih vodah ne veljajo za tujerodne vrste rib, če so le-te v RGN opredeljene kot invazivne vrste in je to določeno v RGN,“ so v odgovoru poudarili na MKGP in sklenili, da na podlagi navedenih podatkov trenutno ne vidijo utemeljenih razlogov za popolno prepoved ribolova na način ujemi in spusti.
Celoten odgovor najdete na povezavi:
Znanstvena dognanja
Da se je v tem primeru MKGP odločilo pravilno, lahko sklepamo tudi po zapisih in raziskavah strokovnjakov na tem področju. Mnenje Evropske ribiške zveze o vprašanju bolečin in stresa, ki ga ribe doživijo ob ribolovu lahko strnemo v dognanjih treh znanstvenih člankov na to temo.
Članek Do fish feel pain (J. Rose, R Arlinghaus, S. J. Cooke, B. K. Diggles, W. Sawynok, E. D. Stevens in C. D. L. Wynne, 2012) poudarja pomanjkljivosti in napake v raziskovalni literaturi, ki trdi, da ribe med utrujanjem čutijo bolečino. Poudarja potrebo po jasnih definicijah in ukrepih, ki lahko veljavno razlikujejo med nocicepcijo (nezavestno senzorično zaznavanje škodljivih dražljajev) in zavestno bolečino. Članek zaključuje, da raziskovalna literatura, ki zagovarja bolečine pri ribah, ni izpolnila teh zahtev in ni zagotovila prepričljivih dokazov za obstoj bolečine pri ribah.
Po podatkih iz več virov lahko ribe ob ulovu doživijo stres. Odziv na stres pri ribah lahko sprožijo številni dejavniki med njimi tudi rokovanje z ribami in utrujanje. Vendar je pomembno upoštevati, da je fiziološki stres, ki ga ribe doživljajo med ribolovom po pristopu ujemi in izpusti, običajno v mejah njihove običajne tolerance. Študije so pokazale, da na stres občutljivi indikatorji pri ribah, kot so glukoza, klorid, osmolalnost in hemoglobin v krvi, med ribolovom ostajajo minimalni in ne presegajo običajnih ravni. Prav tako je treba omeniti, da lahko stres zaradi ravnanja z ribo po ujetju povzroči večji fiziološki stres kot dejanje samo utrujanje (borba z ribo), ravno zato se vsak ribič že na začetku svoje poti nauči pravilnega rokovanja z ulovom. Čeprav lahko ribe med lovljenjem doživijo določeno stopnjo stresa, se na splošno šteje, da je vpliv na njihovo dobro počutje znotraj njihovega običajnega obsega fizioloških odzivov.
Brian Key iz Univerze v Queenslandu v svojem delu Why fish do not feel pain (2016) navaja več dokazov v podporo trditvi, da ribe ne čutijo bolečine. Avtor trdi, da ribe nimajo potrebnih nevroanatomskih struktur ali nevronskih vezij za izvajanje nevronske obdelave, potrebne za občutenje bolečine. Receptorji podobni človeškim, ki so odgovorni za zaznavanje bolečine, pri ribah niso prisotni. Key poudarja, da ribe evolucijsko niso razvile novih možganskih regij, posebej namenjenih predelavi bolečine. Trdi, da če bi bile ribe sposobne čutiti bolečino, bi bilo potrebno veliko prestrukturiranje obstoječih nevronskih regij, kar pa ni podprto z dokazi. Avtor poudarja, da ribe kažejo obrambno vedenje kot odziv na škodljive dražljaje, vendar to ni povezano z bolečino.
Trditve o tem, da ribe čutijo podobno bolečino kot ljudje, so pogosto izpodbijane (R. Verspui, 2018): Živali, vključno z ribami, ne morejo neposredno sporočiti svojih čustvenih stanj. Raziskovalci se morajo zanašati na sklepanje iz fizioloških in vedenjskih reakcij, ki so lahko subjektivne in odprte za razlago. Opazovanje in analiziranje vedenja živali lahko vodi do antropomorfnih razlag, kjer se človeške izkušnje uporabljajo za opis temeljnih vzrokov vedenja živali. Posledica tega so lahko nezanesljivi sklepi o prisotnosti bolečine pri ribah. Ribe imajo drugačne nevroanatomske značilnosti in vedenje v primerjavi z ljudmi. Analogno sklepanje, ki se pogosto uporablja za sklepanje o osnovnih vzrokih vedenja, je lahko nezanesljivo zaradi velikih razlik med ljudmi in ribami. Prisotnost bolečine ne zahteva le senzorične zaznave škodljivih dražljajev, temveč tudi povezano negativno čustveno izkušnjo. Vendar pa pri ribah manjkajo dokazi o čustveni izkušnji, podobni človeški.Vrste rib se zelo razlikujejo po svojih morfoloških in fizioloških značilnostih. Težko je dokazati, da vse ribe zaznavajo škodljive dražljaje in se nanje odzivajo na podoben način, zaradi česar je posploševanje o bolečini pri ribah težko.
Pozitivni vidiki ribolova po načinu ujemi in spusti
- Ribolov po načinu ujemi in izpusti pomaga ohranjati ribje populacije, saj ribičem omogoča ribolov, ne da bi pri tem izčrpal stalež rib. Tak način ribolova spodbuja trajnostne ribolovne prakse in pomaga ohranjati spodobno populacijo rib za prihodnje generacije.
- Ribiči z z pristopom ujemi in izpusti prispevajo k ohranjanju genske raznovrstnosti znotraj ribjih populacij. To je pomembno za ohranjanje splošnega zdravja in odpornosti ribjih populacij.
- Tak način ribolova zagotavlja dragocene podatke za znanstvene raziskave in spremljanje različnih ribjih populacij. Raziskovalci lahko preučujejo vedenje, stopnje rasti in stopnje preživetja izpuščenih rib, da pridobijo vpogled v populacije rib in sprejmejo premišljene odločitve o ribolovnem upravljanju.
- Ribolov po načinu ujemi in izpusti lahko prispeva k lokalnemu gospodarstvu prek turizma in industrije rekreacijskega ribolov (predvsem turizem). Ribiči pogosto potujejo na različne lokacije, da se ukvarjajo z ribolovom ujemi in spusti, kar lahko spodbudi lokalna podjetja, kot so hoteli, restavracije in trgovine z opremo.
- Ribolov z ujemi in izpusti spodbuja okoljsko ozaveščenost in izobraževanje o pomenu ohranjanja in odgovornih ribolovnih praks. Ribiče spodbuja k spoznavanju vrst rib, njihovih habitatov in potrebe po zaščiti in ohranjanju vodnih ekosistemov.