PS

Glasilo Ribič

Ko je leta 1934 začel izhajati Ribiško-lovski vestnik, je bil to prvi slovenski ribiški list, ki je svojo dejavnost, ribičijo, imenoval v naslovu publikacije. Res da ne izključno ribolova, a glede na tedanjo razvojno stopnjo ribiške panoge, glede na takratno število ribičev ter med njimi potencialnih ribiških avtorjev, kakor tudi glede na tedanje organizacijske značilnosti sladkovodnega ribištva, nam za primerjavo z narodi, s katerimi se sicer radi primerjamo, spričo njega ne more biti nerodno.
Značilnosti Ribiča so naslednje kulturotvorne prvine:
1. Kot nadaljevalec Ribiško-lovskega vestnika, je Ribič nosilec razvoja panoge, ki ji danes sicer z določeno zadrego pravimo športni ribolov, uresničuje pa se dejansko v spletu cele vrste strok, od ožje ribolovne in njenih zvrsti (talnega ribolova, vijačenja in muharjenja), prek tekmovalnih disciplin do naravoslovja (ihtiologije, entomologije, ribogojstva) in ekologije ter celo do antropološke sociologije prostega časa in društvenih organizacij.
2. Jezik Ribiča, kakor tudi častitljivega Ribiško-lovskega vestnika, je slovenski knjižni jezik, ki je (kljub sodobnemu malomarnemu svetovljanstvu) najpomembnejša narodnoreprezentativna in narodnozdruževalna kategorija. Skupaj s celotno knjižno tvornostjo je tako sooblikovalec slovenske kulture, nosilec razvoja strokovnega izrazoslovja in njen posrednik med rodovi bralcev in piscev, s tem pa gradnik splošne zavesti o doraslosti nacionalnega jezika, o njegovih izraznih zmožnostih za ubesedovanje vsega, kar prinaša razvoj življenja.
3. Ribič je glasilo organizacije, sorazmerno množične, kot tak pa je pokazatelj organizacijske kultiviranosti družbe, znanilec njene uravnoteženosti in predvidljivosti. Izpričuje civilizacijsko naravnanost nacije.
Danes je publikacij s temi značilnostmi seveda veliko in na vseh, ne samo na Ribiču, snujemo svoj narodnostni – pravzaprav tudi državljanski – ponos, a Ribič je s svojo vsebino ob lovstvu in planinstvu med najstarejšimi, in kar je pri tem najvažnejše: je nosilec neprekinjene tradicije. Česar ni mogel Ribiško-lovski vestnik, ker ga je ustavila 2. svetovna vojna, je s krajšim premorom za zagon po vojni uresničil Ribič: ne v jezikih avnojske Jugoslavije ne v jezikih sosednjih narodov ne zasledimo ribiškega lista, ki bi z istim imenom in sorazmerno stabilnim uredniškim konceptom izhajal sedemdeset let do današnjega dne, ne da bi izostala ena sama številka. Ribič je v primerjavi z Ribiško-lovskim vestnikom sicer zastavil v zanj ugodnejši družbeni klimi, v kateri je bilo članstvo v ribiški organizaciji ustavna pravica, prispevati za organizacijsko glasilo pa članska dolžnost, s čimer je imel sredstva za izhajanje sorazmerno dobro zagotovljena. A še tako dobro podprto glasilo bi bilo brez piscev in bralcev ter brez organizacijske podpore obsojeno na životarjenje in pozabo, v sodobnih razmerah pa izpostavljeno surovim pritiskom pridobitnega tržništva. Ribič si zasluži, da ga obvarujemo pred obema pogubnima okoliščinama, ker izpričuje žlahtno voljo po obstoju in je izraz velike zvestobe ter odgovornosti vseh, ki se zdaj in so se z njim pečali skozi čas. Vselej, tudi tedaj, ko posameznik ob prelistani številki meni, da v njej nima česa prebrati (a je v resnici vselej kdo, ki kaj prebere in se iz tega pouči), je vreden svojega poslanstva že zato, ker je vsaka številka dejansko enota nepretržja: izhaja iz prejšnje in napoveduje naslednjo. S tem je Ribič je nacionalna kulturna dobrina in vrednota.
Pred desetletjem je Ribič iz tradicionalnega zvezkovnega formata spremenil obliko na današnjo revijalno velikost, ker so prevladali sodobni tehnološki razlogi in potreba po večjem potiskanem prostoru. Kot tiskovina, ki se za branje jemlje v roke, je uglajen in estetsko spodoben.
Uredniška politika s sedanjo zasnovo Ribiča kot glasila Ribiške zveze Slovenije, odgovornega upravnemu odboru te organizacije, poudarja težo izraza glasilo, kar je v skladu s tradicijo tako Ribiča kakor slovenske ribiške organizacije, uredniška spretnost pa v vsakokratni številki uravnava vsebine tako, da lovi ravnotežje z vsebinskimi prvinami revije, torej med poročevalstvom o organizacijskih vprašanjih RZS in njenih teles ter med ribolovom, riboslovjem, ribogojstvom, ekologijo, tekmovalnim ribolovom in zgodbami iz doživljajskega sveta ribištva.
Dr. Tomo Korošec
Ribiška zveza Slovenije, Tržaška cesta 134, 1000 Ljubljana
© Vse pravice pridržane 2011 | produkcija: sinusiks